Montažne hiše, kulturne krajine in stavbna – arhitekturna dediščina

Med stavbe bodočnosti sodijo stare prenovljene stavbe in nove zgradbe zgrajene iz naravnih, avtohtonih gradiv in na svojstven in našemu času prilagojeno upoštevajo utrjena pravila arhitekturne kompozicije.

Montažne hiše, kulturne krajine in stavbna – arhitekturna dediščina

Poleg večjih mest, ki v osrčju mestnih jeder še varujejo v preteklosti razvite urbanistične in arhitekturne posebnosti, in redkih naravnih krajin s komaj opazno prisotnostjo človeških dejavnosti (pragozdovi), ozemeljsko raznovrstnost slovenskega prostora oblikujejo tudi raznolike kulturne krajine. Razlikujejo se po preoblikovanih naravnih danostih in po v zgodovinskem razvoju izoblikovani mreži grajenih struktur – naselbin in samostojno stoječih zgradb, ki so zaradi svojega pomena umetnostno oblikovane in prostorsko izpostavljene (gradovi, graščine, cerkve).

Raznolikost in pestrost grajenih struktur – stavbne ali arhitekturne dediščine je v prostoru slovenskega nacionalnega ozemlja nazorno predstavljena s členitvijo ozemlja na štirinajst pokrajinskih enot, imenovanih arhitekturne regije.

Sodobna podoba kulturnih krajin, z novo identiteto – razpršeno pozidavo in arhitekturo prevelikih, po ne vem kakšnem vzoru oblikovanih stanovanjskih hiš, jasno kaže, da se zapisana načela, norme in drugi kanoni, oblikovani in sprejeti na področju urejanja prostora, varstva stavbne dediščine in na področju graditve stavb, v praksi ne udejanjajo.

Oblikovalci in graditelji montažnih hiš lahko s svojo dejavnostjo, že od oblikovanih prospektov in katalogov, s katerimi pridobivajo investitorje, pa vse do izdelanih in v prostoru postavljenih stavb, kot pomembnih vzorov, močno vplivajo na ozaveščanje graditeljev in s tem veliko prispevajo k dvigu naše precej nizke kulture bivanja.

Več v reviji Gradbenik 1-2/2020

 

Fotogalerija