Uporabnost in lepota strehe

Čeprav je bilo o strehah, pomembni sestavini arhitekture, že veliko napisanega, pa slike slovenskih kulturnih krajin, posebej če le te primerjamo s krajinami izven prostora naše naselitve, kažejo, da se vloge in pomena strehe v oblikovanju uravnoteženih in skladnih naselbin še vedno vse premalo zavedamo. V enem od prispevkov na temo streh, ki je bil objavljen v reviji Gradbenik sem zapisala, da raznovrstne strehe – ravne, strme in manj strme, oblikovane z eno ali z množico strešin, zložene v izvirne stavbne pokrove, gladke in luskinaste, rdeče, sive, zelene, bleščeče, velike in majhne, v nebo segajoče in skrite, sestavljene v bolj ali manj razredčene in različno razvlečene grozde sodobnih poselitvenih jeder – ustvarjajo kaos, ki ni privlačen in uničujoče vpliva na lepoto naselja in kulturne krajine.

Streha in trdnost stavbe
 Sezidan objekt, prostorsko telo z določenim volumnom, se neprestano spreminja zaradi delovanja zunanjih dejavnikov. Zakaj? Vsaka zgradba, neodvisno od njenega namena in pomena v naselbinski strukturi, neodvisno od njene velikosti in oblike, nastane z urejanjem in sestavljanjem določene količine kamna, lesa, opeke, cementa, kovine in drugih gradbenih materialov. V vsej zgodovini gradbeništva pa ne najdemo gradbenega materiala, ki bi imel po vgradnji trdno in ustaljeno obliko. Tako se na primer kamen krči pri padcu in se širi pri dvigu temperature, se na značilen način krivi pri močnem in dolgotrajnem sončnem sevanju, in prepereva, če je izpostavljen onesnaženim in močnim padavinam.
Da stavbno telo, stavba – zgradba – arhitektura, ostane trdna, da zaradi atmosferskega delovanja ne razpade na koščke, mora biti izdelana s poznavanjem prostorskih danosti, dalje vedenj, povezanih s tehniko in tehnologijo materialov in z upoštevanjem naukov o obremenitvi, nosilnosti in stabilnosti gradbenih konstrukciji. Med stavbnimi členi, ki so povezani v stabilno celoto in so oblikovani tako, da se pod vplivom zunanjih dejavnikov spreminjajo le v določenih dopustnih mejah, ima streha izpostavljeno vlogo. Streha, razvita in oblikovana kot pokrov stavbnega volumna, varuje uporabnike pred zunanjimi vplivi in ščiti stavbno konstrukcijo, ki bi se brez nje slej ko prej porušila.
Renesančni raziskovalec arhitekture Leon Battista Alberti je v eni od razprav o arhitekturi zapisal: »Čeprav se sliši neverjetno, je od zaščite stavbe s streho odvisna tudi trdnost temeljev. Manj stavb so porušili požari, bitke sovražne vojske in druge nesreče, kot pa se jih je podrlo zaradi malomarnosti ljudi, ki se jim ni zdelo vredno, da bi jih pokrili s primerno in kakovostno izvedeno streho. Lahko bi rekli, da je streha orožje, s katerim se stavba brani pred napadi neprijaznega vremena. To so med drugim ugotovili že naši predniki, ki so strehi namenili posebno pozornost in pri njeni izvedbi pokazali vso svojo spretnost.« (Alberti, Leon Battista. 2007: 35. O arhitekturi. Studia humanitatis, Ljubljana). Prav zato izkušeni stavbeniki - arhitekti, ki se zavedajo posledic delovanja zunanjih, predvsem vremenskih vplivov (tudi o tem piše Alberti), streho vedno zasnujejo tako, da le-ta ni nikoli vzporedna z ravno površino, ki jo pokriva, ampak jo raje nagnejo tako, da atmosferska voda nemoteno odteka in na njej ne zastaja, kajti dovolj je le majhna razpoka in voda se neslišno prikrade v hišo. Na osnovi dotedanjih in tudi lastnih izkušenj in znanj je Alberti za krajine z obilico padavin priporočil dvokapne strehe, »ki naj bodo nekoliko bolj strme zlasti na območjih, kjer je običajno tudi obilo snega. Nasprotno naj bodo strehe v toplejših krajih bolj položne.« (Alberti, Leon Battista. 2007: 36. O arhitekturi. Studia humanitatis, Ljubljana).
 Poleg naklona strešin je za uspešen boj proti neprestanemu atmosferskem delovanju izjemno pomembno tudi oblikovanje sestavnih delov strehe, posebej njenega končnega sloja, ki ga sestavlja kritina, in konstrukcija, ki kritino nosi. Na prvem mestu sta pozornost in natančnost namenjeni izbiri gradiva. Neodvisno od vrste (les, kamen, opeka, cement, kovina, nizke pokrivne rastline in tako dalje) mora biti gradivo za izdelavo kritine prvovrstno, v skladu z okolju prijazno gradnjo pa pridobljeno v prostoru gradnje. Elementi za kritino morajo biti domišljeno oblikovani, nepoškodovani in natančno vgrajeni v sestav strešen opne ali krova. Veliko vlogo pri zaščiti stavbnega ovoja, stavbne konstrukcije pod krovom, raziskovalci pripisujejo tudi dolžini in obdelavi napuščev, izdelavi žlot, slemena, nadstrešnic, čopov in tako dalje. In to kljub danes visoko razviti in dognani tehniki gradnje, ki se proti nezaželenim vplivom iz okolja bori z raznovrstnimi sestavi strešnih open, ki so izdelani z uporabo novo izumljenih materialov.

Streha in lepota stavbe
 Stavbarstvo - arhitektura je v filozofski vedi o lepem, v estetiki, razvrščena med umetnostne dejavnosti, kar pomeni, da so stavbarji - arhitekti umetniki, stavbe - arhitekture pa umetnine. Eden od najvidnejših poljskih filozofov Roman Ingarden (1893 – 1970) je v esejih s skupnim naslovom O arhitekturni umetnini, zapisal, da so umetnostno vredne vse stavbe - arhitekture, ki so oblikovane tako, da v nas vzbujajo občutenje lepega, ob pogledu nanje uživamo in se nad njimi navdušujemo.
 Lepota, kot ena najbolj pomembnih kvalitet umetniškega izdelka, določa kakovost umetnine, tudi arhitekturne umetnine, ki ima v vrednotenju dodano tudi uporabnost. »Eno stran je zapirala katedrala in Philip, ki ni vedel še ničesar o lepoti, je začutil ob pogledu nanjo vznemirjajoč užitek, ki ga kar ni mogel razumeti.« (Mougham, William Somerset. 1956: 76. Človeške vezi. CZ, Ljubljana). V raznovrstni literaturi, pesniki in pisatelji so namreč občutljivi opazovalci prostora in dogajanj v nas, najdemo množico podobno navdušujočih in občudujočih opisov lepih arhitektur, neodvisno od njihovega namena in velikosti, dalje opisov ambientov, naselij in prostorskih slik, ki so se jim zaradi svoje lepote močno vtisnili v spomin. Kar pomeni, da ima vsaka, tudi majhna in skromna stavba, ki z raznoterimi čutnimi kvalitetami vpliva na naše občutenje in zaznavanje lepega, umetniško vrednost. Njena prostorska in naselbinska izpostavljenost, njena zgodovina, tehnika gradnje, umetnostna obdelava, spomin in drugo je k lepoti le niz dodanih vrednosti arhitekturne umetnine.

Streha, ki pripada stavbi in je oblikovana v sozvočju z naravnimi danostmi in v prostoru razvito kulturo bivanja, oblikuje razpoznavne in prostoru pripadajoče značilnosti stavbarstva – arhitekture in vpliva na lep videz naselja in pokrajine. V potrditev zapisanega: naselje v Grenlandiji (vir: https://www.facebook.com/ groups/54862998427/permalink/10158052739458428/) in naselje v Španiji (foto Živa Deu).

Streha je v arhitekturi stavbe zgornji zaključni del, ki pokriva in ščiti stene in z njimi notranje prostore pred nezaželenimi vremenskimi vplivi. Pred izumi vodotesnih materialov je bila oblikovana tako, da je voda iz nje kar najhitreje odtekla, kar velja za odličnost še danes. Tradicija (foto Živa Deu) in sodobnost - na sredini 3BIRO (foto Milan Kambič; vir: https://outsider.si/3biro-hisa-poljane/foto) - desno arhitektura Dekleva Gregorič arhitekti (foto Ana Skobe, vir: https://outsider.si/dekleva-gregoric-arhitekti-tradicionalna-sodobnost/)

Določanje estetske vrednosti izdelka, pa naj bo to stavba, kip ali tkanina, pa je izjemno zahtevno delo. Vse sodbe občutenja lepega so namreč neločljivo povezane z opazovalčevo izobrazbo in njegovim okusom – razvitim estetskim čutom, časom in prostorom opazovanja. Kljub temu, da so razpravljanja o lepem in grdem, o umetnosti in amaterizmu, o umetnostno vrednih in nevrednih izdelkih, prisotna od antike dalje, nikoli dorečena tema, pa je temeljno merilo za ocenjevanje lepega (postavili so ga grški misleci davno pred našim štetjem) v svoji srčiki ostalo nespremenjeno. Tako še vedno, neodvisno od številnih ugovorov in zanikanj, lepo v arhitekturi temelji na harmonični skladni kompoziciji barv, gradiv, tekstur in ustrezni razporeditvi delov ali, še natančneje, na velikosti, kakovosti, številu delov in na njihovem medsebojnem razmerju.
V zgodovinskem razvoju arhitekture vseskozi prisotna antična vodila lepe arhitekture je upošteval tudi največji slovenski mojster arhitekturne umetnosti, Jože Plečnik. V za arhitekte pomembnih, a spregledanih delih, v katerih se avtor, arhitekt Tine Kurent ukvarja med drugim tudi z modularnim ritmom in proporcijo (razmerje, sorazmerje), najdemo citirano zanimivo Plečnikovo ugotovitev, povezano z načrtovanjem umetnostno vredne arhitekture, ki ni vedno najvrednejša: »Ti si tudi spoznal, kako ima biti eden del s sorodnimi in vsi k celemu ena familija – hudiča, si ti hodil na univerzo? Kdo te je učil proporcij? Kako je človek merilo vsega in kako so važna medsebojna razmerja posameznih elementov so dognali misleci, sistematiki in oblikovalci. Srčno me veseli, da počasi le spoznavate večne zakonitosti, ki so v arhitekturi. Antika nam je pokazala pot, po kateri še danes hodimo in bomo hodili vse čase. Zato je tudi antika podlaga vsemu.« (Kurent, Tine. 2006: 55. NUIT, Ljubljana).
 Uporabnost strehe je v arhitekturi stavbe nadgrajena z merili estetike. S svojo obliko, prilagojeno zaščiti sestavnih delov stavbe pod njo, je namreč streha pomemben gradnik celote, ki močno vpliva na lep ali nelep videz stavbe - arhitekture in več, celo naselja in krajine. Zato morajo biti vse uporabne sestavine strehe oblikovane likovno premišljeno, s ciljem sožitja med njo in drugimi stavbnimi deli. Kar pomeni, da mora biti oblika strehe z vsemi podrobnostmi končnega sloja domišljena tudi tako, da skupaj z drugimi sestavnimi deli stavbe tvori skladno, harmonično celoto. Vse do pred nekaj desetletji so bile stavbe v slovenskih naseljih, od hiše do palače, od znamenja do cerkve, neodvisno od dosežene kakovosti arhitekturne umetnine, oblikovane z upoštevanjem skladne kompozicije, tudi kompozicije stavbnih volumnov. Ali povedano drugače, streha je bila oblikovana tako, da so bila med njo in drugimi gradniki stavbe upoštevana lepa razmerja, izražena s števili. Pogosto je bilo to razmerje zlatega reza, ki je v umetnostnih dejavnostih, tudi v arhitekturi, pojmovano kot idealno, oziroma utelešenje harmonije.

Oblike streh, zrcalo prostorskih značilnosti in likovnih vedenj graditeljev, so še vedno zapisane v zavesti ljudi. Z njimi se še istovetijo naše kulturne krajine, žal z vedno bolj redkimi kakovostnimi strukturami. (foto Živa Deu) (foto Živa Deu)

Streha – kazalec lepot prostora in v njem razvite stavbne kulture
 Prostor naše naselitve je sorazmerno majhen, a zato izjemno pester in podnebno in geomorfološko raznolik. Imamo košček alpskega sveta, košček Panonije in Sredozemlja. Tej naravni raznolikosti slovenskega ozemlja se je človek prilagajal in skozi tisočletja ustvaril različne oblike krajinske urejenosti, v katero se vpenjajo tudi naselja s svojimi legami in oblikami (strnjeno, razdrobljeno, razpršeno, razloženo, raztegnjeno vzdolž komunikacij in tako dalje).
K razpoznavnim značilnostim naselbinskih podob, razvitih v sozvočju z obliko zemeljske površine, prispevajo tudi stavbe s skladno kompozicijo gradnikov, izraženo predvsem v harmoniji ostenja in strehe. Tako v z razmerji določeni kompoziciji poleg velikosti, oblike in raznolike, tudi okrasne obdelave stavbnega ovoja (fasade), urejeno predrtega s fasadnimi odprtinami, lepoto stavbe s svojim naklonom strešin, teksturo in barvo kritine, določa tudi streha. Ker pa so graditelji naše stavbne dediščine razvili temeljne gradbene tehnike povezano s prostorom in naravnimi danostmi in pridobili osnovno estetsko izurjenost v sožitju s kulturnimi vplivi iz širšega okolja, je podoba kraških, primorskih in notranjskih naselij drugačna od naselij na ravnicah panonskega sveta, drugačna od vasi, razvitih v visokogorju, v objemu Julijskih, Kamniških in Savinjskih Alp, drugačna od naselij, ki zaznamujejo grapast svet reke Idrijce in doline rek Krke in Save.
Njihovo drugačnost opazno določajo strehe. Mojstri so pri oblikovanju streh, še enkrat izpostavimo, upoštevali uveljavljene kanone lepote, naravne danosti, predvsem vremenske razmere, saj plitke dvokapnice ne najdemo v kulturnih krajinah z obilo padavin in tudi ne zelo strme v krajih z malo dežja in več sonca. Seveda moramo k strešnim značilnostim, ki so zvezane z estetiko in uporabnostjo, dodati še dolžine napuščev, čope, mansarde ali nadstrešnice in barvo in teksturo kritine, ki je zdaj siva zdaj rdeča, odvisno od uporabljenega gradiva, od materiala, ki je bil v prostoru gradnje pri roki: lesa, kamna, gline in slame.
 Zaradi svoje odličnosti so vse ohranjene in v različnih delih opisane stavbe, ki pripadajo raznolikim kulturnim krajinam in so zrcalo naše stavbne - arhitekturne kulture, ki je bila še ne daleč nazaj na zelo visoki stopnji, vzor »uspešnega« in okolju prijaznega boja proti naraščajoči degradaciji. V korak s spoznanjem je Ministrstvo za okolje in prostor, že pred dvema ducatoma let, izdalo svojevrsten priročnik za sodobno, napredno urejanje naselij. V njem so s ciljem razvojnega varovanja podedovanih raznolikosti in drugih kakovosti, kot pomoč načrtovalcem, prikazane krajine z njim pripadajočimi poselitvenimi in arhitekturnimi značilnostmi. V delu z naslovom Arhitekturne krajine in regije je kot pomembna določilnica arhitekture v posameznih kulturnih krajinah izpostavljena tudi streha. »Med ugotavljanjem najbolj značilnih in hkrati povezujočih razpoznavnih sestavin arhitekture kot meril identitete arhitekturnih krajin (prostorske enote s skupnimi značilnostmi urbanizma in arhitekture), je bilo ugotovljeno, da k temu najbolj odgovarjajo oblike streh in njihova kritina (tekstura in barva). Obenem so to tudi v razmerju do krajinske celovitosti najlažje in najmočnejše razpoznavne sestavine arhitekturne tipologije. (Fister Peter in sodelavci. 1993: 86. Glosar arhitekturne tipologije. Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana)

Streha – kazalec degradacije prostora in propadanja v njem razvite stavbne kulture
 Na koncu razlage o vlogi in pomenu strehe v oblikovanju poselitvenih in arhitekturnih značilnosti v našem izjemno raznolikem prostoru je zapisano tudi opozorilo. »Že manjše spremembe v strukturi streh lahko povzročijo nepopravljivo škodo za identiteto arhitekturnih krajin in lokalnih posebnosti«. (Fister Peter in sodelavci. 1993: 86. Glosar arhitekturne tipologije. Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana).
 V zadnjih tridesetih letih je skokovit in slabo nadzorovan prostorski razvoj, ki mu v gradbeništvu strežeta tehnika in tehnologija in ga podpira kapital, ki podpihuje željo po prisvajanju dobrin, degradiral večino slovenskega prostora. Lastniki hiš in zemljišč v slovenskih krajinah, nekako v »brk države« in njenih aktov, s katerimi naj bi se umerjal vsestransko kakovosten razvoj, z velikim samozadovoljstvom izboljšujejo svoja stara in gradijo nova bivališča, gospodarske, turistične, trgovske in še kakšne objekte. Žal brez razuma. »Razum odloča o izbiri, razporeditvi, legi in podobnih rečeh, ki delo oplemenitijo z dostojanstvom, roka obrtnika, ki material razkosa, obrusi in očisti, pa poskrbi za prijeten videz« (Alberti, Leon Battista. 2007: 35. O arhitekturi. Studia humanitatis, Ljubljana).

Doživljanje lepote ali grdote, večje ali manjše, je zmožnost vsakega človeka. Na presojanje kdaj je nek predmet lep in kdaj grd močno vpliva prirojen ali privzgojen estetski čut. Pogled na mnoga naša naselja pa poraja vprašanje, kaj se je zgodilo z našim estetskim čutom – odnosom do lepega, je izgubljen? Zagotovo pa je, da je na zelo nizki stopnji. (foto Živa Deu)

Podedovane arhitekture, uporabno domišljene in lepe, so postale prav zaradi preoblikovanja streh grde spake. S prenovami so se strehe napihnile, strešine so spremenile značilne naklone, izgubili so se napušči, krovi so se predrli z na novo izumljenimi nadstrešnicami in obložili z vse preveč bleščečimi paneli za pridobivanje elektrike, spremenile so se barve in teksture kritine. Podobno je z gradnjami novega. Graditelji sledijo svojemu, pogosto slabemu okusu. Množijo se močno razgibane hiše z arkadami, balustri, stolpi in stolpiči, ki imajo enako razgibane, visoke in v prostoru naselja opazne strehe, ki v že tako veliki zmešnjavi strešnih oblik, poudarjeno izstopajo. Ob njih pa, tudi brez kakršnega koli sožitja z obstoječimi stavbami, rastejo minimalistično oblikovane hiše z veliko stekla in ravnimi strehami. Popolna zmešnjava, pravi spektakel disharmonije, grdega blišča in cenenosti.
 Ker se sodobne ravne ali skoraj ravne strehe s pomočjo razvite tehnologije, ki obljublja popolno zaščito pred padavinami in vdori vode, lahko prilagodijo vsakršnim danostim prostora, tudi raznolikim vremenskim vplivom, je hiša s tako streho izgubila prostorsko pripadnost in odsev prostorskih značilnosti, tako naravnih kot tudi ustvarjenih. Ravna streha je kot moderna in prestižna namreč zavladala v vseh slovenskih kulturnih krajinah, najdete jo v Vipavski dolini, Škofjeloškem hribovju, v Brkinih, na Pohorju, ptujskem in porečju reke Drave in Mure. Ker so silhuete naselij in podobe kulturnih krajin odvisne od videza arhitekture in njenega izpostavljenega dela - strehe, je na dlani spoznanje, da so naselja in kulturne krajine svojo likovno lepoto pričele izgubljati s trganjem harmonične usklajenosti arhitekture z lokalnimi značilnostmi. V arhitekturi, poselitvenih strukturah in kulturnih krajinah je nastala nepopravljiva škoda, ki je ni mogoče preseči z nobenim ukrepom, ukazom, dejavnostjo… Degradacija se bo nadaljevala, razen če se ne bo zgodilo nekaj velikega, neznanega …

Besedilo: prof. dr. Živa Deu