Recikliranje gradnikov stare arhitekture

Podedovane, predvsem pomensko visoko vredne stavbe kažejo, da je bilo recikliranje, ponovna uporaba starih gradnikov arhitekture, vse do industrijske revolucije v razvoju gradbeništva in arhitekture stalna praksa. Danes se v kontekstu trajnostnega razvoja grajenih struktur uporaba že obdelanega lesa, kamna in opeke ponovno oživlja.
Zaradi skrb vzbujajočih sprememb okolja, s podnebnimi spremembami na čelu, ki ogrožajo kakovost življenja vseh ljudi, je pred več kot desetletjem, septembra 2015, 193 držav članic Organizacije združenih narodov oblikovalo in soglasno sprejelo razvojni dokument z naslovom Agenda 2030. V dokumentu, zavezujočem za države podpisnice, med njimi je tudi Slovenija, so zapisani cilji trajnostnega (okolje vzdržnega, okolju prijaznega) razvoja na petih ključnih področjih, ki so: ljudje, planet, napredek, mir ter partnerstvo.
V Agendi 2030, ki jo pogosto imenujemo agenda za trajnostni razvoj, je med 17 globalnimi cilji vsebina 11. cilja namenjena trajnostnemu razvoju grajenih struktur – mest in drugih naselij. V oblikovanem in sprejetem cilju beremo, da morajo podpisnice dokumenta poskrbeti za razvoj in načrtovanje mest in naselij, ki bodo odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna. Zamisel trajnosti v razvoju mest, v katerih se mora zagotoviti visoka kakovost bivanja, zdravje in sreča, je široka.
V mnogih znanstvenih, številnih strokovnih in poljudnih prispevkih, pa tudi v esejih in drugih literarnih delih, najdemo dokaj enoznačno podane odgovore na vprašanje, kdaj je neka arhitektura okolju prijazna oziroma trajnostna. Prevladujejo navedbe velikosti, funkcionalnosti in domišljene prilagoditve razgibanosti zemljišča, lokalnim vremenskim razmeram ter skozi čas in množico izkušenj okolju izpiljeno prilagojeni urbani in stavbni dediščini. Dalje pišejo o pomenu uporabe lokalnih materialov, o prenovi kot nosilki recikliranja ter o ponovni uporabi gradiv, pridobljenih pri rušenju preveč poškodovanih in neuporabnih starih stavb – lesa, kamna in opeke.
V domačih dokumentih, ki usmerjajo razvoj prostora, je že od Strategije prostorskega razvoja, sprejete leta 2004, prenova izpostavljena kot okoljevarstvena dejavnost. O tem, kako v dokumentih zapisana vodila udejanjamo v resničnem razvoju grajenih struktur, na tem mestu ne bi razpravljali, opozorili bi le na dejstvo, da vsaka prenova starega objekta še zdaleč ni trajnostna, posebej ne, če od celotne strukture ostane le ovoj oziroma v prostoru izpostavljena fasada – stavbno lice. Sklicevanje na trajnostni razvoj v takih primerih ni pošteno, saj je bil cilj prenove popolno preoblikovanje v novost, ki bo pritegnila pozornost javnosti in se bo z njo skoval dobiček.
Trajnostna prenova stavbe je tista, pri kateri se novo podreja obstoječemu, potrebne spremembe in dopolnitve pa so v največji možni meri izvedene z uporabo starih tehnik gradnje in tedaj uveljavljenih avtohtonih gradiv: kamna, opeke in lesa.
Besedilo: prof. dr. Živa Deu

Več v reviji Gradbenik julij-avgust 2026