Nevidni čudežni plašč: nano-premazi v gradbeništvu

Izdelovalci premazov so se že skozi vso zgodovino trudili sestaviti material, ki bi čim dlje kljuboval atmosferskim obremenitvam in staranju. Za doseganje boljše obstojnosti premaza so nekoč običajnemu apnenemu beležu dodajali jajčni beljak, sol, milo, mleko, moko in celo živalsko kri. Pri obdelavi neravnih površin so povečali oprijem z dodajanjem lanenega olja, lepil in pšenične moke.
Vsak od prej omenjenih dodatkov je izboljšal določene lastnosti beleža, vendar je hkrati prinesel nove težave. Material, ki bi združil dobre lastnosti prej omenjenih dodatkov, obenem pa presegel njihove slabosti, bi moral obdelanim površinam obenem dajati atraktiven videz. Poleg tega njegova proizvodna cena ne bi smela znatno preseči stroškov klasičnega beljenja z apnom in podobnimi premazi.
Bavarski kralj Ludvik II. je bil sredi 19. stoletja navdušen nad barvitostjo fresk, ki jih je videl v Franciji in Italiji. Mojstrom je naročil izdelavo barve, ki bi ustrezala klimatskim pogojem, kjer so stale njegove nove palače, vendar so freske, s katerimi so bavarski umetniki okrasili palače, že po nekaj letih pričele propadati.
Šele deset let po kraljevi smrti je lončar Adolf Wilhelm Keim uspel zmešati silikatni mineralni barvni premaz, ki je kljuboval ostrim zimam in vlagi alpskega podnebja. Leta 1878 je za svojo iznajdbo prejel patent in pričel s proizvodnjo.
 Stoletje kasneje je svoj razmah doživela industrija polimernih premazov, ki nam dandanes nudi celo vrsto cenovno ugodnih načinov zaščite površin. Že desetletja izdelujejo za posebne namene na podlagi fluora in silicija tudi klasične teflonske ter silikonske premaze. Končno so se jim pridružili še nanosi, ki vsebujejo nano-delce.

Več v reviji Gradbenik september 2023